Zapisala vzgojiteljica Špela Dolinar.
Ja, že kar nekajkrat mi je deček iz moje skupine omenil, če lahko prinese v vrtec pokazati prijateljem svojega hišnega ljubljenčka. Sprva sem bila nadvse navdušena, ko pa mi je omenil, da gre za ameriškega goža, priznam, sem dobila kar malce cmoka v grlu. Z dečkovo mamico sva se dogovorili, da nekega dne njihovo kačo res prinese v skupino. Otroci so bili polni pričakovanja. Preden nas je gož pozdravil je gospa Marta otroke seznanila z plazilci, ki jih najdemo v naši okolici. In le teh ni malo. O njih je vedela otrokom povedati zelo veliko zanimivih stvari. Seveda so jo ves čas spremljali a potihem čakali na veliki trenutek, ko bo iz vrečke iz blaga potegnila kačo. In res jo je. V igralnici je nastala popolna tišina, otroci pa so jo le opazovali. Njihovi mali možgani so sprejemali vse informacije in zanimivosti o tej vrsti kač. Prav vsi so kačo tudi pobožali. Najpogumnejši pa so si jo želeli dati tudi okrog vratu. In teh je bilo zelo, zelo veliko. Skoraj čisto vsi. Sama sem jo seveda opazovala bolj od strani. Svojega strahu nisem želela pokazati pred njimi. Nato pa… Lahko bi si mislila, da bodo otroci želeli, da si jo okrog vratu dam tudi sama. Z še večjim cmokom v grlu kot na začetku, sem želela premagati strah. In mi je uspelo. Čeprav je kača moj strah in nemir točno čutila. Na koncu smo bili vsi veseli nove izkušnje. Najpomembneje pa je to, da so otroci spoznali, da so kače povsem prijazne živali, če le ne posegamo v njihov prostor.
