Želvice in ribič Filip

Prispevek je pripravila vzgojiteljica Irena Pelko.

Toplega majskega dne smo se z otroci iz skupine Želvic odpravili k reki Sori. Tam smo bili dogovorjeni z RIBIČEM Filipom. Otroci so nestrpno čakali in tekali na breg Sore preverjat, če naš ribič mogoče že prihaja. V trenutku, ko so v zeleni obleki in nenavadnih škornjih zagledali ribiča ter v njem prepoznali Filipa (našega hišnika iz vrtca, ki ga otroci dobro poznajo) se je veselje zarisalo na njihovih obrazih. Otroci so komaj čakali, da vidijo njegovo ribiško opremo (opazili so, da ima škornje in hlače vse v enem), zanimive so se jim zdele vabe različnih oblik, največji vtis pa je naredila velika ribiška palica. Filip je stopil v vodo in začel loviti ribe. Z otroci smo se posedli na tla in zagrizli v jabolka. Ni minilo dolgo časa, ko nam je Filip iz vode potegnil ribo, pravega LIPANA. Ribo smo si pogledali čisto od blizu in nekateri so jo celo pobožali. Zatem je Filip ribo nežno spustil nazaj v vodo, da je lahko hitro zaplavala nazaj v globino.
Nato so tudi otroci dobili svoje »ribiške palice« in igra se je začela. »Ribiške palice« so vihteli po zraku in metali svoje vabe v vodo. Slišali so se vriski in zabavni komentarji malih ribičev, ki so se trudili ujeti največjo ribo… Otroci so se tako doživeto igrali vse dokler jih nisva prekinili, ker smo se morali vrniti v vrtec, kjer nas je že čakalo kosilo.
V spominu mi je ostal komentar fantka, ki je ob odhodu v roki držal podolgovat kamen in rekel: »Ribi še oči najdem in jo nesem domov« meni in Heleni je pričaral nasmeh na obraz in občutek zadovoljstva, da smo se imeli res lepo in veliko doživeli v tem dopoldnevu z ribičem Filipom.

 

(Skupno 76 obiskov, današnjih obiskov 1)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja