UNESCO PROJEKT – S PRAVLJICO SKOZI ČAS

Nikdar ni prepozno, da začnemo otrokom brati pravljice. In ker se tudi v vrtcu Agata, v skupini Regratove lučke zavedamo, kako pomembno je branje in kako pomembne so za otroke pravljice, smo se z veseljem vključili v Unesco projekt – S pravljico skozi čas, ki ga je razpisal vrtec Mornarček Piran. Ker so otroci stari šele 2 – 3 leta smo v knjižnici poiskali pripovedke iz okolice Poljan. Našli smo jih v knjigi Lojzeta Zupanca: KAMNITI MOST. Gre za skromno zbirko pripovedk, nekaj le teh je tudi iz poljanskega ozemlja. Da pripovedke še vedno živijo v zavesti preprostih ljudi, ki so živo in zavestno navezani na domačo zemljo, smo spoznali tudi mi. V skupini smo se podrobneje lotili pripovedke OB ENAJSTIH – POLDNE.

Pripovedka gre takole…

V starih časih je Poljansko dolino obiskal glad. Otroci so vekali in jokali ter matere nadlegovali, naj jim dajo jesti. Poljanci pa so tisto zimo poznali samo kosilo, zajtrka in večerje pa ne. Pri Svetem Križu nad Poljanami je živel kmet, ki je imel osem otrok, hrane pa komaj toliko, da bi nasitil enega. Kadar je njegova žena kuhala kosilo, se je otepala lačnih otrok ko nadležnih muh. Otroci pa so jokali in stokali, da so lačni in prosili, naj jim brž brž skuha kosilo.

“Počakajte, da bo zvonilo poldne, pa boste jedli!” jih je mirila in tolažila. Lačni otroci pa le niso mirovali in so mater prosili in nadlegovali, naj jim da kosilo. Takrat je žena rekla možu:

“Pojdi pod zvonik in zazvoni poldnevu, da bom otrokom dala jesti!”

In kmet, ki so se mu lačni otroci smilili, je pohitel pod cerkveni zvonik ter zazvonil poldnevu, četudi je bila ura šele enajst.

Od takrat pri Svetem Križu nad Poljanami še vedno zvoni poldnevu že ob enajstih. 
(Zupanc, Kamniti most, 2010, str:171)

********

Otrokom je bila pripovedka zanimiva in smo se o njej veliko pogovarjali. Da bi jim bilo vse še bolj razumljivo, smo se odpravili peš kar do cerkvice pri Svetem Križu. Danes ji rečemo kar cerkev pri Svetem Križu nad Srednjo vasjo. Pot nam je vzela slabo uro časa, da smo se skozi gozd povzepli do cilja. Otroci so opazili domačijo, ki se nahaja pod cerkvijo. Domačija se imenuje pri Mežnarji. Na hribčku smo se še enkrat seznanili s pripovedko in o njej razmišljali. Ker je bilo ravno po novoletnih praznikih smo izkoristili priložnost in si v cerkvi ogledali razstavo jaslic. Jaslice so bile tako zelo različne. Prihajale so iz celega sveta in bile narejene iz najrazličnejših materialov. Otrokom je bilo najbolj zanimivo to, da smo vrata morali odkleniti z velikim železnim ključem, katerega nam je dala gospodarica domačije pri Mežnarjevih. Razstava je bila resnično lepa in je spodbudila radovednost otrok. Kljub vsemu pa jih je zanimalo predvsem to, kako lačni so bili včasih otroci, ki so živeli v hiši pod cerkvico.

Z otroki smo spoznavali življenje nekoč, kako so živeli njihovi stari starši, pradedki in prababice. Otroci so spoznali tudi nekaj starih predmetov in jedi, ki so jih jedli včasih. Bilo jim je zelo zabavno, ko smo omenili, da je mamica imela tudi 10 otrok ali več, kako so vsi spali v eni sobi, jedli iz ene sklede itd. Ogledali smo si tudi nekaj igrač, ki so zabavale otroke v starih časih.

Sama sem se v te prelepe konce z pogledom na cerkvico pri Svetem Križu preselila pred 15 leti. Domačini so vedno govorili, da ob enajstih zvoni zato, da zvon opomni gospodinje, da je čas, da prenehajo z delom in gredo kuhati kosilo. Kar je ena različica povesti.

V mesecu marcu pa smo se ponovno peš podali do cerkvice pri Svetem Križu. Tokrat smo se ustavili na domačiji pri Mežnarjevih, kjer se je mnogo let nazaj povest začela dogajati. Prijazni gospod Jože Ržek, po domače Mežnarjev Jože, nas je prav lepo sprejel in z nami pokramljal. Otroci so bili povsem očarani in presenečeni. Seveda smo ga povprašali o tem, zakaj zvoni ob enajstih in kako je bilo pri njih v starih časih. Povedal nam je nekoliko drugačno različico. Dejal je, da je nekoč tu živel mož, ki je umrl zaradi lakote in naj bi zaradi tega zvonilo vsak dan ob enajstih. Kot opomin, da se kaj takega nebi nikoli več zgodilo. In to je že druga različica povesti.

Da pa smo obisk še bolje izkoristili nas je gospod Jože prijazno povabil v svojo lovsko sobo. Tam so otroci videli mnogo gozdnih živali, rogov jelenov in srnjadi in slišali veliko zanimivih zgodb. Kdor gospoda Jožeta pozna, ve, da z njim ni nikoli dolgčas.

Predno smo domačijo zapustili in se vrnili nazaj v vrtec nas je prav prijazno postregla še gospodinja Marica in našim najmlajšim prinesla nekaj sladkega. Eden izmed otrok se je nasmejal in dejal: ” Ane, mi pa tukaj ne bomo lačni!” Kdor pozna Mežnarjeve ve, da od njih človek nikoli ne gre ne lačen, ne željen, saj so resnično gostoljubni.

Za nami je res zanimiv projekt, katerega se bomo še kdaj z veseljem lotili. Dal nam je mnogo čudovitih trenutkov, zgodb in dogodivščin.

Najpomembnejše pa je to, da je povest ponovno oživela tudi med najmlajšimi. Naj nikoli ne gre v pozabo…

Zapisala vzgojiteljica Špela Dolinar

(Skupno 78 obiskov, današnjih obiskov 1)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja