Prispevek je pripravila vzgojiteljica Irena Pelko.
V toplih marčevskih dnevih smo se otroci in vzgojiteljici iz skupine Želvic pogovarjali o odpadkih. Iskali smo primerne smetnjake za določene odpadke v vrtcu in Poljanah, prebirali smo knjige z ekološko podlago, pobirali smeti, sledili odpadkom iz naše igralnice in veliko časa preživeli v gozdu in na travnikih.
Ob vsem tem pa se nam je vsake toliko časa pridružila lutka, ki smo jo poimenovali Smetko. Smetko se ni primerno obnašal v gozdu niti v vrtcu: kričal je, da je preplašil vse gozdne živali, odmetaval je smeti vsepovprek, bil je nesramen in ni se zmenil za opozorila otrok, ki so mu govorili, naj ne onesnažuje narave, naj ne kriči, naj ne odvrže vrečke po prvi uporabi, ampak naj jo shrani… Skratka, Smetko je bil vse prej koti zgled primernega obnašanja in skrbi za okolje. Skupaj z otroci smo ugotavljali, kaj Smetko dela narobe in skušali za njim popraviti storjene napake.
Nekega dopoldneva smo na gozdni jasi zaslišali tiho cviljenje in jok našega Smetkota. Pristopili smo bližje in povedal nam je, da ne želi biti več Smetko, da ga zaradi smeti in smradu, ki ga obkroža, ne obišče nobena žival, da je zbolel in težko diha, da si želi spremembe, da se zaveda, da je delal narobe in se želi poboljšati. Smetko je vprašal otroke, kaj lahko stori in ti so mu odgovorili, da naj pospravi vse smeti, jih primerno razvrsti v zabojnike in naj ne meče več odpadkov vse povprek. Smeti naj v prihodnje odloži v smetnjak, ali pa v žep, nahrbtnik,… Smetko je dobil v znak njegove spreobrnitve rdečo rožo za uho, otroci pa so ga poimenovali ČISTKO.
Našega Smetkota je srečala zdrava pamet in se je zamislil nad svojim početjem. Upajmo, da bo zgodba ostalih »Smetkotov« podobna in bo odvrženih smeti vedno manj oz. jih ne bo!
